- izostanek
- неявканепосещение (школы), отсутствие
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
izostanek
Смотреть что такое "izostanek" в других словарях:
izostánek — nka m (ȃ) nenavzočnost koga na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti navzoč: zmanjšati izostanke od pouka; kaznovati učenca zaradi neopravičenih izostankov; neupravičeni izostanki z dela // publ. nenavzočnost česa, čeprav… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opravíčiti — im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèopravíčen — a o prid. (ȅ ȋ) 1. ki ni opravičen: neopravičen izostanek od dela ♦ šol. neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti 2. publ. neupravičen: neopravičen očitek, sum nèopravíčeno prisl.: neopravičeno odsoten … Slovar slovenskega knjižnega jezika
absénca — e ž (ẹ̑) redko izostanek, odsotnost: dijak ima neopravičene absence ◊ med. krajša nezavest … Slovar slovenskega knjižnega jezika
amenoréja — e ž (ẹ̑) med. izostanek mesečnega perila: patološka amenoreja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
délo — a s (ẹ) 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèopravičljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) ki se ne da opravičiti: neopravičljiv izostanek; neopravičljiva zamuda / neopravičljivo ravnanje, vedenje nèopravičljívo prisl.: neopravičljivo se vesti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opravičljív — a o prid. (ȋ í) ki se da opravičiti: opravičljiv izostanek; opravičljiva zamuda / opravičljiva pomota, radovednost / taki ukrepi so v danih razmerah opravičljivi / izostati brez opravičljivega vzroka zadostnega (za opravičilo) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
úra — e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
